Zakaj je Mojca začela svojima otrokoma dajati žepnino

Žepnina ni strošek, ampak investicija

Starši imajo glede žepnine različna mnenja. Pogosto vlada prepričanje, da je žepnina nepotrebna, saj otroku tako ali tako plačujejo vse potrebne stroške, če pa želi, si lahko dodaten denar prisluži z opravljanjem počitniškega dela. Naslednja težava je določitev primernega zneska, ki si ga starši še lahko privoščijo in ki obenem otroku omogoča prve finančne odločitve. Na koncu pa niso redke niti misli o tem, da si bo otrok z žepnino »itak kupoval same neumnosti«. A žepnina nikakor ni sredstvo za kupovanje neumnosti, pač pa odličen način za učenje odgovornega ravnanja z lastnim denarjem.

Kar se otroci naučijo …

Mojca v svojih otroških letih ni dobivala žepnine, a je denar dobivala od dveh radodarnih babic, za spričevalo ali od zobne miške. Čeprav se je tega obdobja rada spominjala, se je za svoja otroka odločila ubrati drugačen način učenja ravnanja z denarjem.

Z možem sta na spletu prebrala veliko člankov o žepnini in različnih nasvetov o tem, kako:

  • izbrati pravi čas za začetek izplačevanja žepnine,
  • določiti optimalni znesek glede na otrokovo starost,
  • žepnino razporediti med varčevanje in denar za zapraviti,
  • oblikovati jasna pravila, kaj se z denarjem sme početi in česa ne,
  • razložiti otroku, da si od zdaj nekatere reči kupuje sam,
  • poiskati bančni račun, primeren za otrokovo uporabo.

»Bistvo žepnine ni v tem, da se otrok spremeni v skopuha, ki le varčuje in si ničesar ne privošči, ampak da razvije občutek za nakupe.«

Morda se zdi sistem žepnine dokaj enostaven, vendar pa gre pri tem za veliko več, kot le za nekaj evrov, ki jih otrok dobi vsak mesec. Ker sta želela otrokoma pokazati pomen odgovornosti, samostojnosti ter razumskega odločanja pri nakupih, sta se Mojca in njen mož »projekta žepnina« lotila zelo resno.

Huraaaa, žepnina!

Otroka sta bila navdušena. Mlajši je takoj poiskal katalog igrač in izbral najmanj dvajset takih, ki si jih bo kupil, večji pa je takoj pripomnil, da toliko denarja sigurno ne bosta dobila. Po zabavnem začetku so postavili pravila in na koncu tudi podpisali oziroma podčečkali pogodbi.

Žepnina mlajšega otroka (3 leta) znaša 4 evre, večjega (8 let) pa 10 evrov na mesec. Določili so še nekaj pravil, med drugim tudi to, da morata otroka vsak mesec del žepnine obvezno nameniti varčevanju, ostalo pa lahko zapravita po svoje. Seveda bodo pogodbo o žepnini vsako leto ali dve nekoliko popravili in dopolnili, da bo žepnina ves čas dosegala svoj namen.

»Ali to zares potrebujem?«

Po nekaj mesecih prejemanja žepnine so imeli v veliki trgovini z igračami prvi test. Mojca jima je že pred odhodom rekla, naj s seboj vzameta svoj denar, pa sta jo oba nekoliko začudeno pogledala: »Zakaj? A bova morala igrače sama plačati?«

Med policami jima je oče svetoval, naj najprej preverita, kaj si lahko privoščita, predvsem pa naj se vprašata, če to igračo zares potrebujeta. Potem sta skoraj pol ure hodila med policami, si ogledovala cene, obračala škatle in se spraševala: »A bi kupila tole? Saj že imava avto, kaj pa lego kocke?«

»Takoj sta ugotovila, da bosta ves v treh mesecih za igrače in priboljške privarčevani denar zapravila za vsega en avto in majhno škatlo kock.«

Na koncu sta si kupila vsak eno manjšo igračo in sklenila, da bosta še malo privarčevala in si raje čez nekaj časa kupila zares veliko škatlo lego kock. Danes sta si pravzaprav želela le vse dobro ogledati.

Finančni načrti za naprej

Za zdaj otroka varčujeta v hranilnikih, kmalu pa bo starejši dobil svoj račun na banki, s katerim bo lahko upravljal sam in na katerega mu bosta starša nakazovala žepnino. Mojca ve, da bodo morali določiti, kaj se sme kupovati in česa ne (tobak, alkohol in podobno), z možem pa se zavedata tudi tega, da bosta otroka slej ko prej kupila kakšno neumnost. A to bo pač cena učenja in predvsem dragocena izkušnja za prihodnost.

Mogoče vas zanima tudi?