Slovenci smo že pregovorno smučarski narod. Radi smučamo in navijamo, za smučanje porabimo kar nekaj denarja, nenazadnje se ga izrablja tudi za izkazovanje statusa. Skorajda ga ni, ki ne bi imel stališča do tega našega nacionalnega ponosa. Lahko bi celo rekla, da smo poleg običajnih sociodemografskih kategorij, po katerih predalčkamo eden drugega, uvedli tudi smučarsko kategorijo: smuča, ne smuča in številne ožje podkategorije.
Sama sem odraščala v »nesmučarski« družini. To je v praksi pomenilo, da sem hodila na razna šolska in obšolska smučanja, kjer sem zganjala vse sorte lumparij in bolj malo zares smučala. Podoben smučarski slog sem gojila tudi kasneje, v srednji šoli in med študijem, ko sem se enako zagreto zvijala na apres ski žurih kakor na progah. Bilo je lepo, štipendija in prihodki iz naslova študentskega dela pa smotrno investirani v nepozabne trenutke in spomine. Priporočam!
Kot študentka v podnajemniškem stanovanju sem si smučarsko opremo izposojala. Tako sem smučala s kakovostno in drago opremo, ki si je sicer nisem mogla kupiti, še bolj pomembno pa je bilo, da sem se izognila logistiki in hrambi opreme. Čas študija je tudi sicer idealen, da z malo denarja in veliko iznajdljivosti doživiš veliko. Moji iznajdljivi kolegici sta tako v študijskih letih razvili cel sistem zniževanja stroškov za smučarijo. Začelo se je že z lovom na poceni študentske smučarske karte (predsezona, posezona, paketni nakup, lov na popuste …)in koriščenjem celodnevne vozovnice samo dopoldan, popoldan pa sta jo na parkirišču na skrivaj prodali smučarjem, ki so prišli samo na popoldanske užitke. S tem sta si zelo znižali strošek same karte. Nelegalno in ne priporočamo. Legalna pa je bila njuna iznajdljivost, ko sta si skupaj privoščili super moderno smučarsko jakno, čemur so sledila nenehna pogajanja, kdaj bo katera v novi in katera v stari opremi. Argumenti pri pogajanjih so bili običajno frajerji, ki naj bi bili tisti dan tudi na smučišču.
Tudi sicer izbor lokacije, torej smučišča, in termin ključno vplivata na ceno smučarskih vozovnic. V nižji sezoni tako na nekaterih smučiščih otroci smučajo zastonj ali veliko ceneje kot sicer, pa tudi sicer cene vozovnic v glavni sezoni in ostalih terminih variirajo.
Koliko stane smučarska vozovnica? Zelo različno. Odvisno tudi od tega, kar za ceno dobiš. Slovenska smučišča so po obsegu majhna in se težko kosajo s tujimi smučarskimi središči, ki se razprostirajo na ogromnih površinah in vključujejo še celotno ostalo mašinerijo – od sodobnih naprav do raznovrstne kulinarične ponudbe in številnih drugih storitev. Za pokušino sem pregledala cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle, ki veljajo v glavni sezoni v nekaterih svetovno znanih smučarskih središčih v tujini in na domačih smučiščih.
Tujina:
Aspen Snowmass, USA 159 EUR
Krasnaya Polyana, Sochi, Rusija 32 EUR
Zermat, Švica 71 EUR
Bjelašnica, BIH 18 EUR
Bansko, Bolgarija 32 EUR
Kitzbühel, Avstrija 57 EUR
Val d’Isere, Francija 59 EUR
Cortina d’Ampezzo Dolomiti Superski, Italija 56 EUR
Slovenija:
Kranjska Gora 35 EUR
Krvavec, Rogla 33 EUR
Vogel, Mariborsko Pohorje 32 EUR
Cerkno 31 EUR
Golte 30 EUR
Kope, Kanin 29 EUR
Stari vrh 27 EUR
Soriška planina 22 EUR
Velika planina 20 EUR
Moje smučarsko znanje je kljub zavzetosti dolga leta ostajalo na nezavidljivi ravni. Dejstvo namreč je, da je pot do smučarskega znanja, če te starši ne postavijo na smučke že kot otroka (in se prvih stotih padcev niti ne spomniš, ker si bil še premajhen), precej težja kot sicer. Za kar sem jaz živi dokaz. Podpora staršev, če si je deležen, pa je resnično dragocena.
Z leti sem postala izkušena, a še vedno ne preveč dobra smučarka, ki rada smuča. K mojemu smučarskemu razvoju je nedvomno veliko prispeval, recimo mu, moj osebni inštruktor smučanja, ki se je zadnja leta fokusiral na najina otroka.
Da … družinsko smučanje z majhnimi otroki … Vrednost tega je s perspektive staršev obratno sorazmerna vrednosti s perspektive otrok. Otrokom dragoceno, za starše tudi drago in naporno. K smučanju namreč spada tudi prenašanje smučarske opreme, bolečine, tu in tam kak padec, slabo vreme in še kaj. Navedeno se v družinskem paketu pomnoži s pogostim jokom, še več opreme, skrbjo za varnost, neljubimi dogodki tipa »lulat-kakat« in potencirano možnostjo, da pride do vsesplošnega prepira. Kot olajševalna okoliščina pride v tej fazi vsekakor v obzir tečaj smučanja. Kar se mene tiče, je smučanje čas za druženje in poglabljanje vezi in tečajem, ki nadomestijo varuško, nisem naklonjena. Če budget dopušča, pa vsekakor priporočam urico ali dve smučanja skupaj z inštruktorjem. Razloga sta dva – inštruktorje, ki niso člani družine, veliko bolj ubogamo, poleg tega pa po mojih izkušnjah res obvladajo.
A kakor v življenju vse mine, hitro mine tudi obdobje smučanja z majhnimi otroki. Le-ti hitro rastejo in se še hitreje učijo. Naenkrat sem spet jaz najšibkejši člen. Baje sem prepočasna.
Predvidevam, da bo trenutni sledila faza, ko bodo otroci začeli smučati po svoje, z družbo in prijatelji, midva pa bova ohranila funkcijo bankomata. In šla spet kdaj smučat sama. Tudi prav.
Koliko me torej stane smučanje? In koliko je v resnici vredno? Kar se mene tiče, za smučanje porabim ravno toliko denarja, energije in entuziazma, kolikor jih pač imam in želim. Dobim pa kakor kdaj. Narava nikoli ne razočara, ostalo je odvisno samo in predvsem od mene.
Pa srečno na belih strminah in spolzkih nižinah!
