Naša družina živi v prenovljeni večstanovanjski hiši čisto sredi mesta. Nekaj stoletij stara stavba je pod spomeniškim varstvom: ima debele stene, spodnji del se odpira na gank, podstrešje pa počiva na lesenem podu, ki v mrzlih zimah in vročih poletnih dneh domačno škripa. Na jug se odpira vrsta dvajsetih oken s križi, zaradi katerih je bivalni prostor prijeten in svetel (pomivanje vseh teh oken je manj prijetno, vendar v tem prispevku o majhnih in velikih skrivnostih gospodinj ne bom razglabljala ;)).
Dom je zapuščina naše prababice in pradedka, Rusinje in domačina, ki ju je združila velika ljubezen. Tu sta si pred stoletjem ustvarila družino, v tej hiši so se rodili njuni otroci ter vnuki – tudi moj oče. Babuške se še dobro spomnim, bila je nežna in topla gospa, ki je oboževala vetrovne dni.
Prenova hiše v starem mestnem jedru je zahteven proces
Stroka ocenjuje, da je prenova nepremičnine stroškovno upravičena tedaj, ko ta ni stara več kot 50 let, saj lahko sicer stroški prenove močno presežejo investicijo v novogradnjo – sploh kadar posegamo v razporeditev prostorov. A kljub temu je zapuščenih podstrešij v starih mestnih jedrih vse manj, saj je dediščina našim srcem blizu. Vse bolj se zavedamo, da jo lahko zares varujemo in ohranjamo le, če z njo sobivamo.
Pri nas smo razumeli, da bo prenova resnično zahteven proces. Nanjo smo se obširno pripravili, zdelo se nam je, da vemo, kaj nas čaka, zato smo si v trenutku neodločnosti v okolici mesta kot alternativo celo ogledali nekaj prikupnih parcel. A družinski hiši se nismo mogli odpovedati. Odločitev, da jo prenovimo, je bila srčna in ni imela prav veliko opraviti z razumom. Nikoli je nismo obžalovali.
Najprej smo podrobno preučili konstrukcijsko stabilnost stavbe, naredili vse izmere na novo ter zrisali načrte. Morali smo pridobiti gradbeno dovoljenje, pred tem tudi soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine, katerega želje niso bile vselej enake našim. Morda se zdi vse našteto v primeru običajne prenove in gradnje samoumevno, vendar je skritih pasti prenove tako stare hiše ogromno.
Referenčna točka in ostali izzivi
Da smo lahko pripravili načrte, smo morali najprej poiskati referenčno točko, ki je spodnje nadstropje povezala z zgornjim. Pred tem eksaktnega načrta preprosto nismo imeli. Referenčno točko smo poiskali tako, da smo v tla podstrešja zvrtali luknjo ter skoznjo spustili vrvico z utežjo. Predvideli smo rekonstrukcijo strehe, zrušili kar nekaj notranjih sten in zamenjali vse napeljave ter tlake. Odpeljali smo 14 kontejnerjev krame, pri čemer gradbenega materiala sploh ne štejem. Brez čudovitega in predanega arhitekta, ki je pri nas skorajda spustil dušo, bi bila podoba hiše danes drugačna.
Stare hiše imajo debele stene, izjemno visoke strope, obokane kleti in ledeno mrzla tla. Nimajo vselej pravih kotov, naša je skoraj na vse strani neba v vertikali malce zamaknjena. Z mojstri smo si prenekatero uro razbijali glave: kako prikriti, da je zid povsem kriv, kako na omejenem prostoru postaviti funkcionalno stopnišče, ki mora premagati višino treh metrov in 60 centimetrov; kaj ukreniti, ko je stojna višina podstrešja na veliki kvadraturi res nizka? Takšne hiše skrivajo neprijetna in prijetna presenečenja: zazidane cevi, ki so polne vode; majhne podstrešne line, ki jih želi Zavod za varovanje kulturne dediščine ohraniti, čeprav ob njih ne vidiš dlje kot do svojega nosu; velikanska opažna vrata, ki stanejo v primerjavi z običajnimi celo premoženje. Našli smo nekaj inovativnih rešitev: del podstrešja, natančneje kuhinjo in dnevno sobo, smo denimo za 20 cm poglobili, temu rečemo danes kar bazen. Nad stanjem tramov smo bili pozitivno presenečeni. Lesene traverze, ki so jih vzidali leta 1861 – takrat je bila namreč hiša zadnjikrat temeljito prenovljena – so videti stare kvečjemu 15 let. Sledu o lesnih črvih ni, stari mojstri so res znali izbirati in tesati les. S pametno zasnovo obnove lahko hišo v veliki meri prilagodimo svojim željam, a je treba vselej imeti nekaj zlate rezerve. Debeli zidovi so namreč hladni, zato morata biti ogrevalni in prezračevalni sistem dobro načrtovana in še bolje izvedena.
Če bi se odločili za novogradnjo, bi bil naš dom gotovo drugačen. Imel bi vrt, tloris bi zastavili drugače, stal bi blizu gozda. A stare hiše s staro dušo ne zamenjamo z ničemer. Tu je naše srce in tu je naš dom.
Mimogrede, vas zanima, koliko časa traja, da se sam svoj mojster prebije skozi meter debel zid, v katerem se skriva kup granitnih skal? Eno deževno soboto, štiri piva in 24 kletvic. 😉
Z dobrim kreditom lahko marsikaj spremenite
