Korona. Najbolj pogosto izrečena beseda aktualnega leta, če ne že kar desetletja. Pripetljaj, ki ga nismo pričakovali, želeli ali – z izjemo Billa Gatesa – predvideli. Ekonomska amputacija, sociološka uzurpacija in hkrati ogromna lekcija, ki je pod vprašaj postavila serijo čvrsto zakoreninjenih življenjskih vzorcev. Medtem ko smo bržkone še vedno preblizu za objektivno sodbo o vseh posledicah, pa je že jasno, da smo se bili čez noč prisiljeni naučiti veliko.
Digitalizacija življenja je rdeča nit, odkar se je skomercializiral internet. A medtem ko so se trgovina, turizem in transport vpeli v nove poslovne modele, so telemedicina, šolanje in učinkovito delo na daljavo ostali velike neizpolnjene obljube. Da družba lahko preskoči nekaj razvojnih korakov ali pa te vsaj pospeši, je potreben kolektivni motiv – in krize so izjemen katalizator sprememb. Učitelji so čez noč zaobvladali Zoom, zdravniki so začeli dajati diagnoze na podlagi posnetkov in ura vožnje v vsako smer za to, da so ljudje lahko v pisarnah prepošiljali elektronsko pošto, je postala oddaljen spomin (se spomnite februarja 2020?). Nekatere države že tehtajo možnost, da delo na daljavo postane de facto standard. Mnoga, predvsem na stroške občutljiva podjetja to poznajo že leta. Že leta se tudi – vsaj na racionalni stopnji – zavedamo, da brez določenih poklicev kot družba nepovratno počepnemo jutri. Celotna situacija nas je opomnila, da bomo brez učiteljev, zdravnikov in smetarjev shajali precej težje kot brez modnih butikov. Poklici, za katere se vedemo, da so pogrešljivi (in so temu primerno cenjeni, vrednoteni in zaželeni), to često niso. Pogosto seveda velja tudi obratno.
Ne le novi standard službovanja – delo od doma – tudi življenje na daljavo ima gotovo svoje prednosti. Posedanje v avtu (z izjemo taksistov in poklicnih voznikov) je krajšanje življenja. Seveda v prometu vedno obstaja dodatno tveganje, da se življenje nemudoma skrajša na 0. Za vse, ki tlačijo Zemljina tla, pa je prisoten še davek na okolje, ki življenja počasi krajša vsem. Po drugi strani sestankovanje, popivanje in čenčanje preko video konference ni niti blizu »pravi stvari«. Ljudje v interakciji vsako stotinko avtomatsko in skrbno preberemo vse mini signale, ki jih sporočajo obrazna mimika, telesna govorica, pogled. Trenutno druženje je podobno listanju Paninijevega nogometnega albuma. Enako velike sličice bolj ali manj znanih obrazov, ki jih – ali pa ne – spremlja glas.
Modni trendi že več let postopoma plujejo v športno smer. Kravata vztraja v le še najbolj konservativnih branžah (določeni svetovalni poklici, finančna industrija …), praktično povsod drugje je postalo dopustno, da se ljudje, bolj kot ne, v službo sprehodijo podobno opremljeni kot na Rožnik. Urbane superge, pajkice, raztegljivi materiali od glave do peta. Korona je ta trend pospešila na svetlobno hitrost in vsi smo končali v trenirkah. Tako za delo kot vzdrževanje kondicije doma. Sicer se te trenirke raztezajo preko različnih stopenj šumenja in prožnosti, a vseeno. Nič čudnega, da se narod že sprašuje, ali je prav, da tudi po vrnitvi v normalo ohranimo ta »sproščeni slog«.
Seveda, tu so tudi lekcije, ki za nikogar niso pravo presenečenje. Žeja ljudi očitno tudi v epidemiološkem primežu ne usahne, prej obratno. Samo pogasimo jo pač doma. Nekatere države so zaznale, da je prodaja alkoholnih pijač med vsesplošnim zaprtjem družbe poskočila za dvomestno število. Ironično – v začetku aprila se je ustavila proizvodnja Corone, sicer silovito popularnega napitka, ki ga je doletela neprijetna usoda delitve imena z globalno nadlogo.
Biti dlje časa doma pomeni tudi spoznavanje doslej neslutenih razsežnosti. Odkritje novega gumba na pečici ob vztrajnem kuhanju doma, na primer. In medtem ko so nam, pripadnikom prejšnjih generacij, učitelji še na stari način razložili pojme, kot sta kvadratni meter in decibel – smo zdaj te zares občutili. Večkrat dnevno. Doslej je bila kvadratura podatek v zemljiški knjigi, zdaj pa je postala razlika med tem, ali v miru spišeš dva stavka ali pa da vsem sodelavcem razlagaš, da imaš doma poleg treh videno navihanih otrok še mačko po imenu Mimi ter da so ti pospravljalne navede neznanka. Kdorkoli ima doma prestolonaslednike, pa bržkone že dalj časa ve, da je tišina večja sovražnica kot presežek decibelov – saj ta skoraj gotovo pomeni nenačrtovano naročilo beljenja ali obisk v kakšni pohištveni trgovini. In jasno, bolj ko nas je situacija tiščala noter, bolj smo želeli ven.
Razsežnost noter-ven pa je bojda doživela preporod tudi v nekem drugem smislu. Bolj kot ne trajna prisotnost partnerjev doma je prispevala k nastanku novega dnevnega dogodka, pogovorno znanega kot »opoldanec«. Kot poročajo nekateri mediji, gre za čas okoli kosila, ki ga ljudje bojda posvečamo še eni elementarni potrebi poleg kosila. Tega so, ironično, v hotelirski industriji včasih poznali pod nadimkom »popoldanski počitek«. Pa naj še kdo reče, da karantena ne zbližuje.
Prigoda s korono pa je dokazala tudi, da poleg vsega potrebujemo čas. Aristotel je dejal, da je čas merilo za spremembe (saj kaže na spremembo prej in potem). In v situaciji, v kateri ni več ločnice med službo in zasebnim časom, ko je vsak dan na vrsti trenirka, ko osem ur izgine neznano kam, ko ni več čakanja na zaključek otrokovih dejavnosti, ko ni več ponedeljka in sobote, temveč zgolj število okuženih in umrlih, časa ni več. Ljudje potrebujemo čas kot zrak, ki ga dihamo, saj smo sicer obsojeni na tisto nelagodno mešanico slabe vesti in strahu, da smo obstali. Napredek in premagovanje samega sebe sta namreč tista, ki zagotavljata srečo.
