Z eno od lanskih posodobitev iOS-a smo uporabniki Applovih pametnih napravic dobili vpogled v statistiko časa, ki ga preživimo pred ekrani. Nastavitev pokaže, katere aplikacije največ uporabljamo, kolikokrat dnevno primemo telefon ali tablico v roke ter povprečno koliko obvestil prejmemo na dan.
Delam v okolju, kjer si služimo kruh z idejami, ki jih uresničujemo v digitalnem prostoru. Čeprav je narava našega dela neke vrste olajševalna okoliščina, svoje statistike ne bom delila z vami, ker so številke alarmantne. To bi bilo podobno, kot če vam priznam, koliko veder sladoleda sem sposobna pojesti v večernem navalu lakote. Khm, preveč.
Digitalnemu detoxu sem se – tedaj nehote – prvič prepustila pred leti, ko sem na eni od regat okrog hvarskega arhipelaga skupaj s svojim telefonom pristala v morju. Manever se ni zgodil zaradi udara jesenskega vetra ali južnih valov, razlog za pripetljaj je bila zgodnja jutranja ura. Padec v slano vodo je bil usoden za napravico, zato sem preostanek jadralskega tedna preživela brez nje. Takrat me je najbolj peklilo to, da nekaj dni nisem mogla redno dostopati do elektronske pošte. Nisem se mogla sprostiti. Marsikdo bo verjetno zamahnil z roko, nekateri pa me morda razumete.
Tokrat sem se za digitalno abstinenco prostovoljno odločila. Z ekipo smo šli na teambuilding. Na pobeg v gozd. In to ne katerikoli gozd – v Kočevski Rog.
Doma sem povedala, da me en dan ne bo, ker grem v Kočevski Rog s sodelavkami in sodelavci prebujat vse svoje čute – tudi šestega (tako namreč predstavljajo to doživetje). Mož se mi je rogal, ali bom prebudila tudi svoj čut za kuhanje, štiriletnika pa je zanimalo, ali bom srečala dinozavra ter medveda.
Dogodivščino smo pričeli na petkovo popoldne. Sijalo je sonce, ob prihodu na zbirno točko na stari žagi, kjer je nekoč delovala gozdna železnica za prevoz lesa, smo pridno ugasnili telefone ter jih pospravili v skupno malho, ki si jo je oprtal vodič.
In smo šli. Skupinica, ki si težko predstavlja življenje brez digitalnega sveta. Brez telefonov, brez fotoaparatov. Sveža zelena spomladanska barva je s svojo intenzivnostjo božala naše ekrane vajene oči, pod nogami so pokale vejice, mi pa smo jo brezskrbno drobili proti cilju in čebljali. Po kakšni uri in pol sta nam pot prekrižali veliki košuti. Odziv vseh je bila enak: segli smo v žepe in se hipoma zavedli, da smo na odvajanju od digitalnega sveta. Da ne fotkamo, ne snemamo videov in čudes ne objavljamo na Instagram storyjih. Bilo je…neobičajno. Le vodič je spokojno in s priprtimi očmi opazoval sloki živali, ki sta kot blisk izginjali v daljavi.
Ko je šinil mimo nas zajček, smo znova trznili, a se je roka hitreje umirila. Navada, ki se je v hitrem vsakdanu ne zavedamo, je postala neprijetna in skoraj moteča. Dih jemajoča okolica nas je srkala vase.
Kočevski Rog je ogromen. Je tih, mogočen in skrivnosten. Tu najdemo pragozdne rezervate, v katere ne posega človek in v katere ne vstopa turist. Naša skupinica je pot pričela glasno, vpričo veličine narave pa smo postopoma potihnili. Zatopljeni v svoje misli smo se premikali skozi gosto zelenje in mimo globokih grap. Rajhenavrski pragozd smo obšli s spoštovanjem, občudujoče, skorajda ponižno. Tu se narava o vsem odloča sama, človek jo le opazuje in se uči od nje.
Gozdu vladajo večstoletni drevesni očaki. Do najmogočnejšega bitja, kraljice Roga, smo prikolovratili v tišini. Ko smo jo zagledali, se je razlegel skupinski »ahhhh«,. Stara in veličastna, a tako sloka. Mogočna jelka šteje več kot pol tisočletja, s svojimi 50 in nekaj metri višine se skoraj dotika neba. Skupinsko smo jo objeli in se zamotili s tem, da smo – piflarji, saj vem – še izračunali njen obseg (2-krat pi krat polmer drevesa).
Po krepčilni gozdarski malici smo jo mahnili naprej. Znova smo se razživeli. Kramljajoč smo hodili v skupinicah po dva ali trije, poslušali ptičje petje in tudi sami kakšno zažvižgali ter zapeli. Pogovori so bili pristni. Zbližali smo se. Ne le da sem o ljudeh, s katerimi preživim vsaj tretjino dneva, izvedela veliko novega, že dolgo nisem preživela tako prijetnega popoldneva.
Dan se je prevešal v večer in zrak, ki ga opaja vonj spomladanskih zelišč, nas je utrudil. Naš vodič je poskrbel za presenečenje: dih jemajoč sončni zahod. Nismo ga fotografirali, nismo posneli time lapse-a (pohitrenega videa) in nismo ga objavili na nobenem družbenem omrežju. Pa je ta sončni zahod v mojem spominu tako živ. Vsak zase smo zrli v prostranstvo pred seboj. 15 minut smo bili neslišni, prepustili smo se veličini narave in bili le sami s seboj.
Ob zatonu sonca se je zrak močno ohladil. Prezebli smo odhiteli do cilja – koče, kjer sta nas čakala toplo ognjišče in čudovita večerja. Večer je bil miren in sproščen, pogovarjali smo se in se počutili srečno in varno v družbi drug drugega.
Preden sem legla, sem hotela možu poslati še sporočilo, predvsem pa sem ga hotela vprašati, kako sta preživela dan z najinim malčkom. Spomnila sem se, da sem se prostovoljno odpovedala telefonu, in to je bil edini trenutek v dnevu, ko sem ga čisto zares pogrešila. A vedela sem, da sta moja fanta v redu, zaprla sem oči in v trenutku zaspala.
Zjutraj smo zajtrkovali kot hrusti, ki jih v dnevu čaka še težaško delo: domačo skuto, domače mesnine, drobna domača jajčka, velikanski hlebec toplega doma pečenega kruha s hrustljavo skorjo, domače maslo z zelišči in črno kavo. Mojim brbončicam se še vedno kolca po tistem zajtrku.
Čakal nas je še povratek – prvi del poti peš in drugi s kolesi. Medveda nismo srečali (dinozavra tudi ne), nam pa je vodič v blatu pokazal sveže stopinje njegovih velikanskih šap.
Domov smo se vrnili pomirjeni, utrujeni in otroško srečni. V sebi še vedno čutim kanček miru globokega pragozda. Ta mir počasi bledi, preganjajo ga elektronska sporočila, klici, obvestila in vsakdanje obveznosti. Kmalu se vrnem v Kočevski Rog. Takrat bosta šla z menoj tudi moja fanta.
