Najprej skrbijo starši za otroke, potem si nekaj let pomagajo med seboj, na koncu pa pride čas, ko morajo otroci poskrbeti za svoje starše. Odločitve o tem, kje in kako bodo preživeli starost, niso lahke ne za otroke ne za starše. Zato je najbolje, če se o teh rečeh odkrito in iskreno pogovorijo že prej in sprejmejo odločitev, s katero bodo vsi zadovoljni.

Leta so tu, treba bo najti rešitev

Ko si je oče pri padcu zlomil roko, je mama prvič potarnala, da se boji, kako bosta v starosti skrbela zase. Da je siten, je rekla, in da se zdaj dela še veliko bolj nebogljenega, o prvih blagih znakih demence pa ni rekla nobene. Tudi Oskar in njegova sestra sta se izogibala pogovoru o tem, potem pa je oče sam prekinil negotovost. Bil je namreč človek, ki je realno gledal na svet in je dobro vedel, koliko je ura: »Oskar, mama ima prav. Leta so tu pa še kaj in midva bova imela sama s seboj vedno več težav, zato želiva že prej najti eno pametno in za vse sprejemljivo rešitev.«

Oskar in njegova sestra sta se takoj lotila iskanja.

»Na srečo sta oba starša na realnih tleh in se zavedata svojih omejitev, zato je bilo iskanje rešitve veliko lažje.«

Težave starejših, na katere prevečkrat pozabimo

Še preden sta začela na spletu iskati domove za ostarele, ju je na resnične težave, strahove in stiske starostnikov opozorila Oskarjeva prijateljica Ana. Delala je v enem od dnevnih centrov za starostnike, zato so bili njeni nasveti naravnost odlični.

  • Osamljenost – mladi nimajo časa za obiskovanje, zato so starejši ljudje večino dni sami in osamljeni. Do tega občutka lahko pride tudi v domu za ostarele, zato je pomembno, da so obiski domačih pogosti in redni.
  • Strah in občutek nemoči – skrbi jih, kdo jim bo pomagal, če se jim kaj zgodi, mnogi pa se počutijo tudi neposredno ogrožene, strah jih je okolice in opravil, ki jim niso več kos. Zagotoviti jim je treba občutek varnosti in sistem pomoči, ki mu lahko zaupajo.
  • Izguba samostojnosti in dostojanstva – ko zaradi starosti ali bolezni ne morejo več skrbeti zase in postanejo odvisni od pomoči, lahko to povzroči velike psihične težave. Pomoč naj obsega le tista opravila, ki jih sami ne zmorejo več.
  • Dolgčas in monotonost – manj različnih aktivnosti in stikov z ljudmi pomeni, da si postajajo dnevi enaki in povsem monotoni. Dolgčas v kombinaciji z osamljenostjo pa je strup za duha in jasne misli. Za razbijanje monotonosti so odlične miselne igre, sodelovanje pri različnih aktivnostih, izleti, obiskovanje prireditev in družinska srečanja. Naj bo vsak dan drugačen in zanimiv.

»Če želijo ostati v pogostih stikih, si morajo biti blizu, sicer bodo postali obiski zgolj izleti nekajkrat na leto.«

Oskar je na starost prvič pomislil na tak način, skozi oči svojih staršev. Res, starša sta ga zelo redko prosila za kakšno pomoč, ker nista hotela biti v breme. Tudi klicala ga nista prav pogosto, ker »vesta, da je zelo zaposlen in nima časa«. Zdaj, ko ga je Ana opozorila tudi na njune prihajajoče skrbi in morebitne težave, pa se mu je kar naenkrat zazdelo, da so vsi skupaj izgubili ogromno dragocenega časa. In temu sta se skupaj s sestro odločila narediti konec.

Za lepo, zanimivo in aktivno starost

Ana je imela za Oskarjeva starša veliko dobrih predlogov, še posebej ker sta bila starša skoraj soseda Oskarjeve sestre, bila pa sta še vedno tudi dokaj čila in zdrava.

»Svojima staršema nikoli ne bi privoščil dolgčasa, osamljenosti ali drugih stisk, ki jih prinese starost, zato sva s sestro upoštevala vse Anine nasvete in predloge.«

Za ohranjanje socialnih stikov je predlagala vključitev v enega od dnevnih centrov za starostnike. Pod vodstvom usposobljenih delavcev se tam vedno kaj novega dogaja, z različnimi aktivnostmi skrbijo za učenje novih veščin, ohranjajo bistre glave in telesno pripravljenost, z zanimivimi dogodki pa tudi širijo obzorja.

Za dneve, ki jih bosta starša preživljala sama doma, lahko sklenejo posebno storitev za oskrbo in pomoč na domu s pomočjo mobilnega telefona in posebnega obeska s tipko za klic na pomoč. Mamo namreč najbolj skrbi, da bi oče spet padel in se poškodoval, ko nje ne bi bilo doma.

Na enak način lahko poskrbijo tudi za organizirano dostavo hrane in pomoč pri bivanju in osnovnih opravilih (higiena, oblačenje, čiščenje, pranje in likanje in podobno).

Idealna rešitev: oskrbovano oz. varovano stanovanje   

Med iskanjem po spletu s ta s sestro naletela tudi na možnost nakupa varovanega stanovanja, kjer bi skupaj z nakupom sklenili tudi paket oskrbe za ostarela starša. To je nedvomno odlična investicija, saj staršem omogoča visoko stopnjo samostojnosti, pri tem pa je poskrbljeno tudi za varnost ter socialne stike. Do stanovanja bi prišli s prodajo njunega starega stanovanja ter stanovanjskim kreditom, dobra stran pa je tudi to, da bi ga lahko za čas, ko ga ne bi potrebovali, oddajali. Prav ta rešitev je bila staršema najbolj všeč, še posebej zato, ker so bila stanovanja povsem nova, okrog treh blokov z oskrbovanimi stanovanji pa je bilo tudi veliko zelenih površin. Da o tem, da je z avtobusom do centra mesta le šest postaj, sploh ne govorimo.