Latinski pregovor pravi, da kdor posodi denar prijatelju, ima dvojno škodo; ker je izgubil denar in hkrati prijatelja. Pa je res vse tako črno? In ali pri vseh velja enako? Pri besedi posojilo namreč hitro pomislimo na banko ali pa premožno teto iz Nemčije; predvsem takrat, ko gre za tri-, štiri- ali celo petmestno število. Pa ni nujno tako; posojila štejejo tudi pičlih nekaj evrov – za kavo, pijačo, kosilo. Ne obstajajo le med banko in posojilojemalcem, temveč med prijatelji, sorodniki, med partnerjema. Kako nas posojila spremljajo v vsakdanjem življenju?

Danes “te povabim” jaz

Ob srkanju kave v svojih najljubših kavarnah opažam, da se družbe prijateljev, ki sedijo okoli mene, glede plačevanja razlikujejo. Ponekod ob pozivu za račun preštevajo kovančke in jih zbirajo na sredini mize, pri drugih pa plača eden. V mojem primeru je tako – prihajam z Dolenjske in v družbi bližnjih prijateljev imamo navadno, da med tistimi, ki se srečujemo bolj pogosto, vedno plača eden, ob tem pa se izmenjujemo. Pri ostalih se včasih zgodi tudi, da plača vsak zase. Že odkar sva s partnerjem skupaj, sem vedno vztrajala pri tem, da si kavice in kosila zunaj deliva. Pa to ne pomeni, da vedno plača vsak zase, ampak enkrat jaz, enkrat on. Ni mi namreč všeč stara navada, da mora vedno plačati moški, zato vsaj na približno stroške razpoloviva in imava tako vedno čiste račune. Priznam, da mi kdaj tudi prija, ko me preseneti.

Poznam primere, kjer v paru vedno plača le eden; tudi pri prijateljih je lahko tako. Nekdo je pač navajen vedno “dati za rundo”, nekdo pa jo je vedno vajen le sprejeti. Pri tem mislim osebo, ki pride v družbo in počaka, da najprej plačajo vsi ostali, potem pa gre domov. Najbrž ni treba poudariti, da oseb s takšnimi vzorci ne vabim več ven.

Ali je plačevanje za druge navada ali napihovanje? Tudi takšne primere sem spoznala. “Bom jaz plačal, ker lahko,” sicer ni nikoli izrečeno, lahko pa marsikdaj tako razumemo. In tista slavna slovenska zdraha:

A: “Jaz bom plačal!”

B: “Ne, jaz, moj denar vzemi!”

A: “Ne, daj meni račun, boš dobila napitnino!”

… je meni naravnost otročje smešna.

Slovenci radi ob posebnih priložnostih, kot so rojstni dan, obletnica, diploma in podobno, povabimo prijatelje in družino na pijačo, kosilo ali kakšno drugačno praznovanje. Samoumevno nam je, da če mi nekoga povabimo (in zanj plačamo), bo to ob primerni priložnosti storil tudi sam – no, tu pa smo lahko marsikdaj razočarani.

Posojila med prijatelji in družino – da ali ne?

Pod katerimi pogoji bi posodila denar ali kaj drugega svojemu najboljšemu prijatelju? Svoji teti? Bratu? Ali bi jim ga sploh posodila? Ko sem se o tej temi pogovarjala z znancem, mi je zaupal, da bi družini posodil, prijateljem pa ne, ker se mu zdi družina vseeno trdnejša celica. Spet drugi mi je dejal, da prijateljem ne posoja, ker so pozabljivi, on pa jih ne želi nadlegovati.

Če vprašate mene, bi denar posodila. Ne vsakomur, svoji ožji družini in le najbližjim prijateljem – tistim, katerim me ni sram reči, da želim svoje nazaj. Tistim, s katerimi sem si tako blizu, da si med seboj zaupamo, ker želimo v dobrem odnosu tudi ostati. Vnaprej bi določila mejo vsote in dan, do katerega mi morajo denar vrniti. Seveda brez obresti. Ne bom pa jezna, če me v zahvalo peljejo na kavo ali kosilo – in “častijo”.

Ko si na drugi strani – prositi za posojilo

Pride čas, ko nas presenetijo večji stroški. Popravilo avtomobila, prenova kopalnice, nakup nove sedežne garniture, ker sta prejšnjo dodobra razbrazdala triletni malček in njegov pomočnik, hišni kuža. No, slednje se meni sicer še ni pripetilo, sem pa iz izkušenj prijateljev izvedela, da so takšne dogodivščine kar pogoste pri starših majhnih otrok. Ob nepričakovanih stroških se moraš odločiti, kako naprej. Si izposoditi pri prijateljih, družini, banki? Zelo odvisno od posameznika.

Ob nakupu prvega avtomobila so mi denar posodili starši. Sicer so dejali, da se z vračilom ne mudi in da bom že povrnila, ko bom lahko, a želela sem, da je avto čim prej zares moj. Tako sem začela služiti svoj denar in postopoma vračati obroke posojila. Kakšen dober občutek me je prevzel, ko sem avto končno odplačala!

Tako denar kot tudi različne stvari sem že posojala prijateljem in družinskim članom; verjamem, da naši odnosi ne bi bili več tako dobri, če bi nad našim odnosom visel dolg. Skozi leta sem se namreč naučila, da si moram ob posojilu zapisati, kaj oz. koliko in komu posodim. Tudi v obratni situaciji bi storila enako, saj se tako stvari ne pozabljajo, računi so čisti, z njimi pa tudi vest. Vprašanje, posoditi ali ne posoditi, torej ni tako preprosto. Postaviti si moramo vprašanje vesti in medsebojnega zaupanja, nato pa presodimo po svojih najboljših zmožnostih. Pa srečno!